Ko sem delal v podjetju, ki se ukvarja s pakiranjem prehranskih izdelkov, sem bil nekaj mesecev odgovoren tudi za kontrolo kakovosti. Sprva sem mislil, da gre zgolj za preverjanje roka uporabe in embalaže, a sem hitro ugotovil, da je delo veliko bolj zahtevno in pomembno.

Vsak dan sem moral pregledati vzorce izdelkov, preveriti, če je vse pravilno označeno, če se embalaža zapira, kot mora in ali so izdelki shranjeni v primernih pogojih. Nekega dne smo od dobavitelja prejeli serijo izdelkov, ki so bili sicer v redu na pogled, a sem opazil rahlo neprijeten vonj, ki ga drugi niso zaznali. Vztrajal sem, da vzorce pošljemo v analizo in izkazalo se je, da je bil začetek kvarjenja zaradi težav v transportu.

Takrat sem zares razumel, zakaj kontrola kakovosti ni le formalnost, ampak ključni del procesa. S tem, ko sem bil pozoren, smo preprečili večjo napako in potencialno reklamacijo s strani kupcev. Naučil sem se, da tudi najmanjša podrobnost lahko naredi razliko in da se vedno splača zaupati svojemu občutku.

Po tistem incidentu sem začel drugače gledati na pomen natančnosti pri vsakodnevnem delu. Kontrola kakovosti ni bila več samo rutina, ampak odgovornost do podjetja, kupcev in tudi samega sebe. Vedel sem, da lahko z eno pravo odločitvijo preprečim veliko stroškov, nevšečnosti in celo škodo ugledu podjetja.

Zato sem si vzel čas, da sem oblikoval boljši interni postopek. Uvedel sem preprosto kontrolno listo za vsak izdelek, ki je šel ven. Nič pretiranega, a dovolj, da so sodelavci vedeli, na kaj morajo biti pozorni. Prav tako sem predlagal, da se vsaj enkrat tedensko opravi dodatna notranja kontrola kakovosti, ne zato, da bi iskali napake, ampak da se dvigne standard in ohranja pozornost.

Sčasoma so sodelavci začeli bolj paziti na detajle, tudi brez mojega opomina. In kar je najbolj pomenilo – začeli so ceniti, da ima njihovo delo vpliv. Danes mi je jasno: dobra kontrola kakovosti ni strošek, ampak naložba v zaupanje in dolgoročen uspeh.…