Ko si popolnoma zdrav se niti ne zavedamo, kako smo lahko srečni. Takrat je to nekaj čisto normalnega, če pa se nam že pojavijo samo mravljinci v rokah, nas pa že začne skrbeti. Tako se je zgodilo pri meni. Ker sem frizerka, je moje delo bilo odvisno, kako spretne roke imam. Kar naenkrat pa so se mi začeli pojavljati mravljinci v rokah in vedno bolj je bilo to izrazito, tudi ponoči, lahko rečem, da ponoči še najbolj.

Ker me je to pošteno zaskrbelo, sem se naročila na pregled, kajti nisem vedela kaj natančno se dogaja. Zdravnik me je prvo poslušal, potem pa mi je vse lepo razložil, napisal napotnico za slikanje in povedal, da grem mogoče in skoraj sigurno za karpalni kanal. Ko bi jaz vedela o čem govori, tako sem ga samo poslušala in zvedela, da če ne bodo terapije pomagale in se bo vse skupaj nadaljevalo, bo potrebna operacija. 

Pa sem šla domov in prav nič nisem bila vesela. Naslednji dan sem normalno šla v službo z upanjem, da se bo vse lepo pozdravilo, ker so bili mravljinci v rokah skoz prisotni, me je začelo pošteno skrbeti. Po službi sem šla direktno v lekarno po opornico in jo začela nositi tako podnevi, kot ponoči z upanjem, da bo boljše. Res sem bila vesela, ker so mravljinci v rokah popustili in takrat sem vedela, da je opornica edina rešitev. Tudi v službi sem prosila, če lahko občasno opornico nosim, da bi rada to pozdravila in niso imeli nič proti. So bile situacije, ko opornice v službi nisem mogla nositi, vendar so mravljinci v rokah vseeno popustili, ker sem jo res nosila vsako noč.

Zdravniki svojega telesa smo mi sami in če si ne bomo znali sami pomagati, potem nas ne čaka nič lepega, tako so moji mravljinci v rokah zaenkrat izginili z mojo pomočjo, kaj pa bo naprej pa ne vem.

 …