Zgodaj zjutraj se odpravim po gorivo za mojo traktorsko kosilnico.

Na avtomobil priklopim prikolico, na njo naložim stolitrski sod za gorivo. Na bencinskem servisu napolnim sod, pa še avtomobil, skočim še v trgovino z kmetijsko mehanizacijo, da kupim rezervni komplet nožev za kosilnico. Proti domu vozim počasi, saj prikolica kar poskakuje po makadamski cesti. Doma parkiram pred garažo, sod previdno odkotalim v kurilnico in ga postavim takoj za vrati, da je lažje potem točiti gorivo v traktorsko kosilnico. Napolnim rezervoar kosilnice, avto postavim v garažo. V hiši se preoblečem, v sobi vzamem še slušalke in se spustim v klet. Poiščem orodje za menjavo nožev in se odpravim v garažo. Končno je čas za košnjo. Vstavim ključ v ključavnico in ga obrnem. Traktorska kosilnica za hitro košnjo velikih travnikov veselo zaropota in po nekaj sekundah je že tisti prepoznavni zvok vsake kosilnice. V ušesa si namestim slušalke. Pri košnji vedno uporabljam slušalke, vrtim svojo priljubljeno glasbo, da ne slišim ropota kosilnice. Na glavo poveznem še kapo s šiltom, sedem za volan in šibnem na travnik.

Začnem takoj za garažo, po ustaljeni poti. Prijetna glasba me kar popelje v sanje, ko tako drvim po travniku med drevesi. Počutim se kot voznik formule ena. Gor in dol, sem ter tja po travniku. Če me kdo opazuje, si lahko misli svoje. Ja, pač uživam v tem, kaj morem. Košnja je dokaj hitro končana, res dobra odločitev, da sem šel sam po kosilnico k mehaniku. S ta malo ročno kosilnico bi zdaj bil komaj na eni četrtini pokošenega. Kosilnico postavim pred garažo in jo s curkom vode iz cevi operem, da se trava ne posuši.

Kasneje je težko oprati kosilnico. Zdaj samo še pokličem soseda in mu povem, da sem travnik pokosil in da lahko proti večeru, ko bo pokošena trava že posušena, pride z nakladalnikom in jo odpelje. Jaz nimam živine in ne rabim sena, vedno ga podarim sosedu, sosed pa meni kdaj prinese kakšen kos domačega mesa.…