Uhani so nekaj, kar sem si vedno želela, a jih nikoli nisem kupila. Nikoli nisem vedela, katere bi si vzela, saj nisem vedela, kaj mi paše in kaj ne. Celo življenje so mi uhane kupovali drugi ljudje in nikoli niso bili po mojem stilu oziroma po mojih željah. Ravno zato sem za nekaj časa nehala nositi uhane in sem jih nekako tudi zasovražila.

Ko pa sem dopolnila 18 let, sem si za svoj 18. rojstni dan zaželela uhane. In to res takšne, kot sem si jaz želela. Te želje sem zaupala samo svoji babici in moja babica je šla v akcijo. Pokazala sem ji točno, kakšen stil uhanov mi je všeč, in ti uhani so se na koncu znašli tudi v škatlici pri meni doma.

Bila sem zelo vesela in ponosna na svojo babico, saj se je res držala tega, kar sem ji rekla. Moram priznati, da je bil to moj najlepši in najboljši rojstni dan do zdaj. Takrat sem spet vzljubila te svoje uhane; na splošno sem ponovno dobila voljo sploh do tega, da gledam uhane.

Tudi moja mama mi je rekla, da mi ti uhani nekako še najbolj pašejo in jaz sem se z njo definitivno strinjala. Približno sem vedela, kakšen stil mi paše oziroma kaj me na ušesih ne bi motilo. Vedela sem, da ne maram dolgih uhanov, in to je tudi nekaj, kar sem vedno dobivala. Dejstvo je, da sem zelo občutljiva na čisto vse, kar se premika na mojem telesu, in uhani so to res konstantno delali. Ravno zato sem tudi uhane zasovražila, dokler mi ni babica kupila točno take, kot sem si želela. Šele takrat so vsi opazili, da res ne maram velikih uhanov, ampak da so male pikice čisto dovolj za moja ušesa. Po tistem sem si seveda kupila še nekaj uhanov, tudi sama. Moram priznati, da so čisto vsi res po mojem stilu in jih nosim konstantno, kar mi je tudi zelo všeč.